Ko zataji razum,

se odprejo stare rane.  (Moja misel: 25. 06. 08, 21.32)

Preteklosti ni. Prihodnosti ni. Je samo sedanjost.

A sedanjost zna narediti veliko hudega, če nismo rešili s preteklostjo ali se preteklost še vleče zaradi različnih vzrokov. Zaradi naše pretekle miselnosti, zaradi miselnosti drugih, ki so nas obkrožali, ali zaradi sodišč, ki meljejo, meljejo in meljejo. In predvsem zaradi našega razuma, ki so ga preglasila čustva.

 In na tak način smo primorani živeti v preteklosti in moramo gledati na prihodnost.  Čeprav je sedanjost tista, v kateri živimo.

Zakaj zatahi razum? Razum zataji v takih primerih, ko se predaš čustvom, ko misliš, da je nasprotnik tak kot se kaže v tistem trenutku, pa ni. Kar se izkaže dosti kasneje.    A v tistem trenutku, ko si  zatajil razum, nisi tega predvidel, oz. si ga v resnici potlačil.  Ker ga nisi poslušal.

Po dolgih letih, mesecih, ali tudi dnevih, se pa ‘tolčeš’ po glavi, zakaj si bil čustven? Zakaj nisi ravnal v skladu s sabo in svojim razumom?  A je sedaj prepozno za obtoževanje sebe. Sedaj uporabi razum.  In pusti čustva ob strani.

Čustva so kratkega veka, razum je stalni popotnik. Nikoli ne dovoli, da te prevzamejo v taki meri, da bi zaradi tega kadarkoli trpel.

A če se že znajdeš v taki situaciji, se nikar ne predajaj čustvom. Uporabi razum. In ko boš uporabil razum,  bo tudi sedanjost jasna in prihodnost ti ne bo prinašala bolečin.